Skozi trpljenje v svobodo

Dokumentarni film o taborišču Rab

Spremna beseda prof. dr. Mace Jogan:

rab

Vzemite si malo časa za spoznanje velike resnice. V 42 minutah boste videli in slišali, kako kruto in popolno se je v imenu razširjanja »plemenite kulture« in »rimske pravičnosti« iztrebljalo in uničevalo slovensko prebivalstvo v času druge svetovne vojne.

V svoj spomin boste lahko k nekaterim imenom, ki so nezmotljivo in brutalno vpisana v zgodovino 20. stoletja, dodali še eno – Rab. To ime ni tako svetovno znano, kot so Dachau, Buchenwald, Auschwitz, in še mnoga druga imena krajev, ki so si v okviru »končne rešitve judovskega vprašanja« pridobila zlovešč pomen kot mesta z zgoščenimi grozotami, mučenjem, pobijanjem nedolžnih ljudi. Ime otoka »Rab« pa je tako krvavo vpleteno v slovensko zgodovino in neločljivo povezano s poskusi uničenja slovenskega življa, da si zasluži uvrstitev med svetovno znana taborišča smrti.


S klikom si lahko brezplačno pogledate ali prenesete izobraževalni dokumentarni film o Taborišču Rab:

flash video

S klikom si lahko ogledate film.

windows media datoteka

Za prenos filma, v windows media formatu, z desnim klikom izberite ikono in izberite "shrani kot".

 


V sedanjem času si je težko predstavljati, da je vse to, kar boste videli in slišali, bilo res. Saj se zdi, kot da je vse le grozljivka, zamišljena zgodba, ki so si jo izmislili, da bi strašili prihodnje rodove. Pa je bilo v resnici veliko huje, kot lahko prikažejo spominske pripovedi in dokumentarno gradivo o taborišču na Rabu, ki je bilo le eno izmed mnogih. Ta prikaz je le drobec v velikanskem mozaiku na podobi o prehojeni poti trpljenja in upornosti slovenskih ljudi. Upornost se je rodila v nedrih skrajne razčlovečenosti, v katero so bili pahnjeni tisoči, prepuščeni ubijalski praksi okupatorskih oblasti.

Kot silovita povodenj je fašistično nasilje zajelo vse: od dojenčkov do starcev, cele družine, cele vasi. Nasilno izganjanje je bilo hitro, nenadno: na štedilniku so ostali nedokončani zajtrk, kosilo ali večerja, otroški vrišč je prekinil hrup kamiona, mlada mati ni mogla do konca nahraniti jokajočega deteta. Puškina kopita so podpirala popolno uničenje dostojanstva slehernega človeškega bitja. V barakah koncentracijskega taborišča na Rabu smrt ni zbirala, temveč je pobrala najprej vse šibke. Tam so se rojevali in umirali otroci - izsušene matere jim niso mogle dati mleka.

Brezmejno je bilo taboriščno trpljenje. Nekaj tega je ujetega v pesmih. Igo Gruden je zapisal: »Polja brez setve, le veter krog koče, /dih po pomladi, domov se jim hoče:/ s strahom jih gledamo v tla mrmrajoče,/ kot da nam tonejo v sence pozab / v Padovo, v Gonars, v Renicci, na Rab.«

Preveč je bilo gorja, preveč trpljenja in solza, zato tega dogajanja ne smejo prekriti sence pozabe. Sporočilo tega filma se bo gotovo obesilo na svod spomina vsakogar, ki si želi miru in svobode.

In še kratko obvestilo: Po koncu druge svetovne vojne 750 italijanskih vojaških poveljnikov in fašističnih funkcionarjev, ki so delovali na Slovenskem, nikoli ni prišlo pred sodišče podobno nürnberškemu.

 


Režiserjeva predstavitev filma

Težišče predstavitve sloni na besedilu, ki sta ga na podlagi večletnih raziskovanj pripravila prof. Herman Janež, predsednik taboriščnega odbora in akademik dr. Anton Vratuša, namestnik komandanta Rabske brigade. Zbrala sta preverjeno dokumentarno gradivo in mu dodala lastna doživetja in spoznanja. Besedilo je v scenarij predelal Stane Kotnik.

Dokumentarni film s svojim zapisom pomeni SPOMIN, OPOMIN in SPOZNANJE o tragičnem obdobju slovenskih taboriščnikov, ki so iz trpljenja prešli v upor proti fašističnim genocidnim poizkusom.

Projekt je namenjen predvsem mlademu rodu, ki ni dovolj vzpodbujen k razmisleku o domoljubju, močno izraženem v času tragičnih dogodkov v drugi svetovni vojni.

Uvodni del filma prikazuje grozodejstva italijanske okupacijske vojske med Roško ofenzivo na Notranjskem, Dolenjskem in v Beli Krajini poleti 1942, ko so bili brez dokaznih postopkov o krivdi ustreljeni mnogi civilisti, okoli 8000 Slovencev in 5000 Hrvatov pa je bilo odpeljanih v internacijo na Rab.

V drugem delu filma spoznamo obupne bivalne in prehrambene razmere v taborišču, kar je povzročilo množično umiranje. V 14 mesecih obstoja taborišča je tam v nečloveških razmerah umrlo 1477, po preselitvi v druga taborišča pa še 1274 taboriščnikov, med katerimi so bili tudi starci in novorojeni otroci.

V nadaljevanju prikažemo, kako je uporni slovenski duh razvil organiziran odpor taboriščnikov pod vodstvom taboriščne OF. Ustanovil je podtalno organizacijo vojaških oddelkov, ki so ob kapitulaciji Italije razorožili italijansko posadko – v taborišču, v mestu Rab in na otoku Cres (okrog 2000 mož) – ter se organizirali v Rabsko brigado. Po izkrcanju na kopnu so odšli proti Mašunu, kjer so pred Komandantom GŠ NOV in PO Slovenije Francem Rozmanom – Stanetom svečano zaprisegli zvestobo slovenskemu narodu.

Zaključni del filma predstavi ureditev pokopališča na Rabu umrlih internirancev po projektu priznanega arhitekta Edvarda Ravnikarja ter srečevanja preživelih kot spomin in opomin, da se kaj takega ne bi zgodilo nikdar ve

Režiser filma je Jože Vozny, ki mu je pri delu pomagala ekipa Televizije Medvode, avtor glasbe je Slavko Avsenik ml., izdelavo filma je sofinanciralo Ministrstvo za kulturo.